Sobotno branje

Romaneskni prvenec pisateljice, ki je pred nekaj leti opozorila nase z mojstrskimi kratkimi zgodbami, spretno pretresa velike teme: razmerje med odgovornostjo in krivdo, med kulturo in naturo, med individualnim in kolektivnimAjda Bračič, arhitektka in pisateljica, je leta 2022 z izvrstno kratkoprozno zbirko Leteči ljudje na mah osvojila slovenske bralke in bralke in zanjo potem prejela še dve ugledni priznanji – kritiško sito za naj knjigo leta po izboru slovenskih literarnih kritikov in kritičark ter nagrado Maruše Krese za najboljšo zbirko kratkih zgodb. Tako najbrž ni presenetljivo, da se je bralska javnost vse odtlej s precejšnjim zanimanjem spraševala, kaj bo naslednje delo, ki bo na naše knjižne police dospelo iz pisateljske delavnice Ajde Bračič. No, čakanja in spraševanja je bilo proti koncu lanskega leta naposled konec, saj je pod založniškim okriljem LUD Literatura luč sveta ugledal pisateljičin prvi roman, Kresničevje. Gre za ambiciozno delo, ki pretresa velika vprašanja, velike teme: razmerje med odgovornostjo in krivdo, med kulturo in naturo, med tem, kar je individualno, in tem, kar je kolektivno. Kakšen pa je zgodbeni okvir, znotraj katerega pisateljica potem preigrava ta kompleksna vprašanja? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Ajdo Bračič. Foto: Goran Dekleva

Pesniška zbirka, za katero je njena avtorica prejela eno od letošnjih nagrad Prešernovega sklada, je podkletena s premišljevanjem o tem, čemu neki poezijo sploh brati in pisatiMed letošnjimi prejemniki in prejemnicami nagrade Prešernovega sklada je tudi pesnica in prevajalka Ana Pepelnik, ki prestižno priznanje prejme za zbirki to se ne pove (LUD Literatura, 2023) – za to delo je sicer predlani že prejela tudi kritiško sito, nagrado za »naj« leposlovno knjigo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov – ter V drevo (LUD Šerpa, 2025). O slednji so pri Upravnem odboru Prešernovega sklada zapisali tole: »Čeprav bi se bilo nemalokrat, kakor pravi naslov zbirke, bolj vabljivo kot boriti se s človeškostjo, spremeniti v drevo, je prav poezija Ane Pepelnik urjenje v tem, kako zdržati: s pesmijo, z jezikom, s svetom – in s seboj.« Kako je to urjenje v resnici videti, kako novopečena lavreatka ustvarja, kako razume poezijo in kaj nam s svojimi pesmimi pravzaprav želi sporočiti, smo v preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Ano Pepelnik. Foto: Goran Dekleva

Kratkoprozna zbirka sodobnega estonskega pisatelja, za prevod katere je Julija Potrč Šavli minulo jesen prejela Sovretovo nagrado za naj prevod lanskega leta, pokaže, da je kulturna razdalja med Slovenijo in Estonijo precej manjša, kot bi si misliliČe bi človek sedel za volan avtomobila v Ljubljani in se odpeljal v Talin, prestolnico Estonije, bi za to pot menda porabil več kot 20 ur čiste vožnje. In jezik, ki ga ljudje tam govorijo, sploh ni, kakor slovenščina, indoevropski, ampak sodi – skupaj s finščino, madžarščino in še nekaterimi zahodno-sibirskimi jeziki – v tako imenovano uralsko jezikovno družino. Vse to seveda lahko hitro ustvari vtis, da se Estonija nahaja precej daleč stran od nas, da je malodane na drugem koncu sveta. Toda Julija Potrč Šavli, naša prva in še vedno edina književna prevajalka iz estonščine, od minule jeseni pa tudi prejemnica Sovretove nagrade – to prestižno priznanje je prejela za svoj prevod Duše ob cesti, kratkoprozne zbirke sodobnega estonskega pisatelja Urmasa Vadija, ki je izšla pri založbi LUD Literatura –, opozarja, da se ta geografsko-lingvistična oddaljenost najmanjše izmed baltskih republik od nas nikakor ne prevaja v nekakšno kulturno tujost. V čem natanko pa sta si Estonija in Slovenija podobni? – Prav to je vprašanje, ki smo ga v pogovoru z Julijo Potrč Šavli pa ob hkratnem listanju po Vadijevi Duši ob cesti zasledovali v tokratnem Sobotnem branju … Foto: Goran Dekleva

Če vemo, da vsaj zahodni svet že od industrijske revolucije v veliki meri obvladuje kapitalizem, ni nenavadno, da obstaja vrsta poizkusov, kako to stanje človeka ubesediti tudi v literaturi. Večina pisateljev se pri tem oprime bolj tradicionalnih pristopov in se ukvarja s tem, kako se z močjo kapitala sooča ta ali oni literarni junak iz različnih socialnih okolij. Redkeje pa smo priča delom, v katerih literarni junak na nek način postane kar kapital sam. Enega od najbolj nedavnih podvigov te vrste prinaša roman Hiper, ki ga je napisal kurdski pisatelj Agri Ismail in je pred kratkim izšel v zbirki Izhodi pri založbi Sophia. In če ob omembi kurdskega pisatelja pomislite na boje ljudstva, ki ni nikoli dobilo lastne države ali njihove revolucionarne ideje o nekapitalističnem družbenem sistemu, naj že takoj povemo, da roman pisatelja, ki je odraščal v Londonu, ni zgodba o kurdskem vprašanju ali sanjah o spremembi sveta, ampak prej priča o cinizmu izseljenske generacije, ki je opustila boje idealističnih staršev in vseobsegajočemu kapitalu - tako v svojih življenjih kot v romanu - prepustila glavno vlogo. O Hiperju smo za tokratno Sobotno branje govorili z urednikom in prevajalcem dela Markom Bauerjem, ki je za začetek povedal nekaj o avtorju. Oddajo je pripravila Alja Zore.

»Vešče so knjiga, ob kateri ti vzdrgeta srce. In se kot vranja perut iz globoko zakopane črnine zgane pradavni spomin na čarovnico v nas. Moč ni sramota.« Tako o tridelno zasnovani knjigi, skozi katero spremljamo nemile usode treh žensk, ki v sebi nosijo pradavne moči, posredovane po sorodstvenih vezeh, pravi urednica knjige in avtorica spremne besede Andreja Udovč.Poseben način zbliževanja z naravo, ki je tudi zdravilen, se od prednic prenaša vse od leta 1619, ko deklico Altho bremeni obsodba za smrt kmeta, ki so ga poteptale krave. V razkošju dvorca leta 1942 živi zelo izolirano življenje deklica Violet, ki (skoraj) na skrivaj raziskuje svet drobnih živali, vse bolj pa jo zanima tudi skrivnostna materina usoda. Štiristo let pozneje, ko se z zatohlim vaškim okoljem bori Altha, iz londonskega stanovanja, v katerega je ujeta, pred nasilnim partnerjem zbeži Kate …Sicer pa je lani minilo 600 let od umora – najverjetneje utopitve – Veronike Deseniške, ki je bila prav tako obsojena čarovniškega delovanja. Knjiga je izšla pri Založbi Sanje, prevedlajo je Polona Glavan.